Rezalna palica z žepnim nožemZasluge: Malcolm MacGregor / Getty ImagesEden od teh dni bo zadnji starec, ki je sedel v senci zadnje podeželske trgovine na tej zemlji, brskal po žepu svojega pohabanega, širokega kombinezona in prišel ven s čepom Bloodhounda ali Days Work ali Brown Mule. Žvečilke ne bo odgriznil, saj ni Filistejac. Ponovno bo pobrskal, tokrat bo prišel ven z žepnim nožem s kostmi, ki ne sme biti daljši od treh in nič manj kot dveh rezil, tako ostrih, da bi lahko obril mačko, če bi jo lahko postavil pri miru, in odrezal žvečenje. Nož bo držal malo dlje, kot je treba, s palcem potegnil po robu, morda celo nekajkrat odprl in zaprl, z eno roko, tako kot je videl starce, ko je bil še otrok v tem istem odtenku poslušal njihovega psička Herberta Hooverja. Končno ga bo zaprl s tistim ostrim klikom, s tistim zanesljivim, končnim zvokom, ki ga ima dober nož, in ga zadnjič pospravil.
Samo za trenutek pomislite na svojega dedka. Ne bi več zapustil hiše brez žepnega noža kot brez hlač, kajti človek njegove dobe bi lahko preživel ta vlečni svet brez pantalonov, prej ali slej bi moral odrezati vrvico ali prebiti luknjo v pločevinki za olje , ali izkopljemo borovo drobce iz nožice ježkov ali pa samo narežemo jabolko. Nekega dne moški na ta način ne bodo več ljubili ali potrebovali svojih žepov. Takrat vemo, da se je zadnji Južni človek premešal v sončni zahod, da bi naredil prostor za svet nemočnih brez računov.
Nikoli ne bom pozabil svojega prvega. Želel bi se pretvarjati, da je šlo za bleščečo dediščino, ki je bila podana iz časa Yankeeja, vendar je bila zgolj razbita, zarjavela razvalina z eno in pol rezili, ki so jo pozabili na dno škatle z orodji. Nož z enim rezilom je bil neuporaben; če se je počilo, ste bili nemočni. Vse več kot tri rezila in bili ste švicarski skavt. Ta bi, kot sem razmišljal, moral storiti, dokler nisem bogat in si lahko privoščim dober nož, kot je Case. Star sem bil morda 7 let, vendar sem ga dal v žep svojih kavbojk in v tistem trenutku postal resen moški. Bil je nož nemške izdelave, preostalo rezilo in pol zarezanega in izkoščičenega, vendar sem bil z njim nepreviden in odvzel je kri. Starši so rekli, ko so jim nemško narejeni, pravijo, ko sem jim pokazal narezan palec in mi rekel, da moja rana najverjetneje ne bo usodna, če v njej ne bo rja. Velik del leta 1966 sem čakal na smrt.
Južnjak, brez noža, je bil žalosten. Moški brez nožev so bili kot moški, ki so se vozili brez dvigala ali rezervne pnevmatike, na splošno nepripravljeni na življenje. Človek ni mogel loviti, loviti ali delati na kakršni koli ugledni zaposlitvi. Sem pisatelj, ki je korak naprej od nemočnih, vendar sem že od nekdaj imel žepni nož. Verjamem, da me neumno drži blizu svojih ljudi.
V mojem domačem kraju se nekateri starejši gospodje zberejo v Huddle House, da pijejo kavo in se pogovarjajo o svetu, kakršnega poznajo. Nedolgo nazaj je eden od njih stopil do moje mize in mi rekel, da uživa v mojih zgodbah o našem svetu, in mi dal majhno, težko škatlico. V notranjosti, zavit v pošten, naoljen papir, je bil popoln nož s tremi rezili s kostmi. Šlo je za Case, resen moški nož. Iskal sem nekaj, kar bi rezal, in tokrat to nisem bil jaz.